Obisk Aurangabada smo načrtovali iz enega razloga: jame Ellora. A potovanje vas nikoli ne neha presenetiti in pripravili smo zelo lepo presenečenje: Anita in njena družina.
Začnimo na začetku: na vlaku smo bili, ko smo pred sedeži videli, kako nas gledajo svetle in radovedne oči. Bile so oči Om, 3-letnega otroka, morje majete in z nalezljivim nasmehom! Potovanje smo preživeli v šali in smehu, še posebej, ko je vlak vstopil v temen predor in je dobesedno pobesnel, da je eksplodiral v aplavzu, ko se je končno vrnila luč. Tik pred prihodom nas je mama povabila, da gremo domov na večerjo in spimo! Z nami smo že stopili v stik s hotelom, zato smo morali zavrniti ponudbo, vendar Anita ni obupala: "V redu, jutri pa prideš jesti pri moji hiši!"
Seveda je! Poskušam odmev! Delimo si tuktuk in se poslovimo do naslednjega dne.
In kakšen praznik smo pripravili: doseči je bilo ulico Anitine hiše in zdelo se je, da kralji obiskujejo ... vsi, ki se med seboj gledajo in pozdravljajo! Že vemo, kako je biti slaven! Anita nam je pokazala svojo majhno hišo, majhno, a prijetno, kjer živi z majhnim Omom. V isti stavbi (čeprav v ločenih hišah) živi Pushpa, Anitina mama, ki smo jo že spoznali v vlaku, njen oče in njen brat. Po prihodu so se približali bratje Om, Anitin brat s prijateljem, mamo, očetom in celo po telefonu so nas predstavili možu druge sestre! Kakav imen in super smešna situacija!
Po chai in številnih pogovorih je bil čas za obed. In kmalu smo odkrili, da "etiketa", ko te nekdo povabi na jed v Indijo, ni enaka kot v Španiji: začeti jesti sam, medtem ko vas gostitelji gledajo.
In Anite ni bilo mogoče prepričati ... da bo kasneje jedla, kar bi si želela, bi nas videla, nam postregla in ugotovila, ali nam je vse všeč. Na srečo je pustil Om, da je jedel (strinjal se je, ko je malček prijel peščico riža z Roberjevega krožnika hehe). In imeti ljudi, ki te gledajo, ko ješ, je velik pritisk, še posebej, če nisi navajen jesti z rokami! Bili smo radi pikantni, toda resnica je, da je piščanec, ki nam ga je pripravil, bil okusen! Če stvari počnemo z ljubeznijo ... hehe!
Poleg tega na to nismo ničesar spustili in ničesar nismo umazali, Om ne morem reči istega.
Po obroku (no, naš obrok) tudi niso hoteli jesti, očitno jedo le, ko gost odide (kakšen lačen bo!). Radi bi odšli, bolj kot karkoli drugega, da bi si revni lahko kaj stisnili v želodec, a ni bilo možnosti: preden "Lety mora poskusiti sari!". Rečeno in storjeno: od prihoda v Indijo nisem pričakoval ničesar drugega! Sari je bil malce čuden, tretje oko ali govorjenje, najbolj zanimivo pa je, da sva odkrila, da ko se počutim opažena, postanem napol prekrižana! Mati, ki mi je rodila todo, vsi, ki me gledajo in fotografirajo, jaz pa tam kot manekenka s strabizmom Venere!
Strabizem vstran, poznavanje Anite in njene družine, je bila ena najlepših stvari potovanja: ko smo se poslovili, je pred naslednjim ciljem, Pušpa, zajokal in nihče več ni mogel zadrževati solz. No ja: Om, s svojimi tremi leti nas je gledal z obrazom "kaj se dogaja tukaj?".
Pa se zgodi, da je zelo močno, da človeka srečaš na potovanju z vlakom, odpreš vrata svoje hiše in tudi svojega življenja, ne da bi v zameno ničesar vprašal! Anita je bila nepričakovano darilo, od dneva do dneva sva skupaj preživela le nekaj ur in verjetno je ne bova več videla dolgo (nikoli ne reci nikoli), vendar nam je dala toliko ljubezni, da jo skoraj ne bomo mogli pozabiti. Nekaj dni pozneje nas je poklical po telefonu (nekaj klicev je hehe) in nam povedal, da je Om vprašal, ko ga bo Kriš videl ... Krish je indijski igralec in malček misli, da krade haha!)
